Umetnost in kultura imata posebno mesto v slovenski zgodovini, saj sta v veliko pogledih služili za izravnavo pomanjkljivosti v narodnih političnih in državnih ustanovah. Zato je bil razvoj določenih področij, v katerih sta bili kultura in narodna politična ambicija posredovani – predvsem literatura, petje in gledališče, hitrejši in je vključeval veliko ljudi. Torej je razumljivo, da je odnos Slovencev v pogledu do narodne kulture izrazit. Zdi se, da je ponos na narodno kulturo v velikem obsegu služil kot nadomestilo za prejšnje primanjkovanje narodne suverenosti. Posledično Slovenija razpolaga z dobro razvito mrežo kulturnih ustanov, organizacij in kulturnih združb, to pa je primerljivo z razvitimi evropskimi državami. Prisotno je bogato kulturno življenje, ne samo v večjih mestih, ampak v skoraj vsakem kotičku Slovenije.
Literatura v Sloveniji je že od nekdaj najbolj ugledna in spoštovana umetnostna oblika. Prvi zapisi v slovenskem jeziku izvirajo iz preloma tisočletja po Kristusu, tako imenovani Brižinski spomeniki, ki so shranjeni v Bavarskem mestnem arhivu v Münchnu. Dva avtorja bi lahko trdila, da sta ustanovitelja slovenske literature ali celo slovenske kulture. Prvi je bil Primož Trubar, protestantski duhovnik, čigar knjiga z naslovom Katekizem je prva v slovenskem jeziku, objavljena leta 1550, in je bila temelj slovenskega knjižnega jezika. Drugi je bil pesnik France Prešeren, precej znana osebnost evropske romantike, čigar poezija je imela veliko vlogo pri pisanju prvega pravega narodnega političnega programa, to pa je pripomoglo k razvoju slovenske narodne identitete.
Slovenski pisatelji so se srečali na slovenskem pisateljskem združenju, enem najbolj uglednih slovenskih kulturnih združenj. Po zaslugi njegovega zavzetega in neprekinjenega intelektualnega dela je imelo združenje poseben vpliv na demokratizacijo dežele. V prizadevanju zaščititi človekove pravice, stremeti po svetovnem miru in po svobodi tiska so slovenski avtorji postali skupaj s kolegi PEN-združenja aktivni na internacionalni ravni.
Preverite svoje znanje
Prve gledališke predstave na slovenskih tleh so začeli uprizarjati v šestnajstem stoletju učenci različnih ver (predvsem učenci jezuitskih šol). Besedilo Škofjeloški pasijon je izvrsten primer za versko baročno gledališče v evropskem kontekstu. Dejanska gledališka tradicija se je začela leta 1789, ko je na odru mestnega gledališča (po pravilu kraj za nemška odrska dela) gostitelj Anton Tomaž Linhart uprizoril svojo komedijo Županova Micka, sicer predelavo originala J.’ Richterja. Do konca prve svetovne vojne se je edino profesionalno gledališče v Ljubljani razvilo v zelo dober ansambel. Povezano je z najpomembnejšim imenom slovenskega gledališča. Drugo najstarejše profesionalno slovensko gledališče, ki je do dandanes ostalo zelo uspešno, se nahaja v Trstu, le-ta pa je v danes del Italije. Z ustanovitvijo nove države Jugoslavije se je pridružil leta 1919 ansambel gledališča v Mariboru. Leta po drugi svetovni vojni so bila zaznamovana z eksplozijo novih profesionalnih gledališčih: Ljubljansko mestno gledališče in Slovensko mladinsko gledališče, sledita gledališče v Celju in kasneje v Novi Gorici. V preteklih dveh desetletjih so bila ustanovljena gledališča tudi na Ptuju, v Kopru in v Novem mestu.
Preverite svoje znanje
Glasba je najbolj razširjena umetniška oblika med Slovenci. Zgodovinsko je dokazano, da je glasba igrala pomembno vlogo pri kakovosti življenja za naše antične prednike. V Sloveniji je veliko aktivnih glasbenih in pevskih združenj: glasbena mladina, slovenska skladateljska družba in novo ustanovljena glasbena družba, prav tako tudi vrsta pevskih zborov, katerih skupen cilj je, da razvijajo globoko ukoreninjeno tradicijo petja in igranja glasbe za vse generacije Slovencev.
Najstarejše posvetne pesmi izhajajo iz 9. stoletja. V zahvalo pesmaric, ki so bile izdane od evangelijskega avtorja Primoža Trubarja in Adama Bohoriča, ima obdobje reformacije posebno mesto v zgodovini slovenske glasbe. Največja slovenska skladatelja tistega časa so bili Jurij Slatkonja, le-ta je bil tudi prvi škof Dunaja, in Jacobus Gallus Carniolus. V drugi polovici 19. stoletja je imel nacionalizem velik vpliv na glasbo, saj je bila v tistem času nujno potrebna podpora za nastanek slovenskega govorečega zbora in bralne družbe z veliko udeležbo laikov. Skladatelji 19. stoletja so bili: Davorin Jenko, brata Ipavec, Anton Foerster, Stanko Premrl, Emil Adamič, Marij Kogoj, Slavko Osterc.
Preverite svoje znanje
Arhitektura ima posebno mesto v slovenski kulturi, kar lahko pripišemo predvsem arhitektu Jožetu Plečniku, saj je najbrž najbolj poznan slovenski umetnik preteklega stoletja. Plečnik je bil svetovljan, delal je na Češkem, Dunaju in v Ljubljani ter s svojim značilnim in neoklasicističnim delom ustvaril monumentalne projekte, kot so spremembe na gradu Hradčani v Pragi, zamisli za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, pokopališče Žale v Ljubljani, hiša Zacherl na Dunaju itd. Nekaj sodobnikov njegovega časa in študentov (Jager, Fabiani, Vurnik, Ravnikar, Mihelič) je nadaljevalo občudovanja vredno tradicijo slovenske arhitekture. Boris Podrecca je v Evropi eden najbolj znanih arhitektov, medtem ko je tudi arhitektura ateljeja Sadara Vuge in Bevk-Peroviča omembe vredna. Ko gre za umetnost, ne moremo spregledati tradicije slovenske uporabne umetnosti in oblikovanja, posebej ustvarjalne umetnosti. V sedemdesetih letih je postala Slovenija pomemben krajevni center ustvarjalne umetnosti. Ta razvoj je bil načrtovan, saj je bilo to strokovno področje na akademiji za likovno umetnost med prvimi v Evropi. Ne smemo pa pozabiti na najbolj poznano bienale industrijskega oblikovanja v Sloveniji.
Preverite svoje znanje