Prve gledališke predstave na slovenskih tleh so bile uprizorjene v šestnajstem stoletju, in sicer so jih začeli uprizarjati učenci različnih ver (predvsem učenci jezuitskih šol). Besedilo Škofjeloški pasijon je izvrsten primer za versko baročno gledališče v evropskem kontekstu. Dejanska gledališka tradicija se je začela leta 1789, ko je na odru mestnega gledališča (po pravilu kraj za nemška odrska dela) gostitelj Anton Tomaž Linhart priredil produkcijo svoje komedije Županova Micka, predelavo izvirnika od J.' Richterja. Do konca prve svetovne vojne se je edino profesionalno gledališče v Ljubljani razvilo v zelo dober ansambel. Predstavlja najpomembnejše ime slovenskega gledališča. Drugo najstarejše profesionalno slovensko gledališče, ki je do danes ostalo zelo uspešno, se nahaja v Trstu, le-ta pa je v danes del Italije. Z ustanovitvijo nove države Jugoslavije se je leta 1919 pridružil še ansambel gledališča v Mariboru. Leta po drugi svetovni vojni so bila zaznamovana z eksplozijo novih profesionalnih gledališč: Ljubljansko mestno gledališče in Slovensko mladinsko gledališče, sledita gledališče v Celju in kasneje v Novi Gorici. V preteklih dveh desetletjih so bila ustanovljena gledališča tudi na Ptuju, v Kopru in v Novem mestu.