Glasba je najbolj razširjena umetniška oblika med Slovenci. Zgodovinsko je dokazano, da je glasba igrala pomembno vlogo pri kakovosti življenja za naše antične prednike. V Sloveniji je veliko aktivnih glasbenih in pevskih združenj: glasbena mladina, slovenska skladateljska družba in novo ustanovljena glasbena družba, prav tako tudi vrsta pevskih zborov, katerih skupen cilj je, da razvijajo globoko ukoreninjeno tradicijo petja in igranja glasbe za vse generacije Slovencev.

Najstarejše posvetne pesmi izhajajo iz 9. stoletja. V zahvalo pesmaric, ki sta jih izdelala evangelijska avtorja Primož Trubar in Adam Bohorič, ima obdobje reformacije posebno mesto v zgodovini slovenske glasbe. Največji slovenski skladatelji tistega časa so bili Jurij Slatkonja, le-ta je bil tudi prvi škof na Dunaju, in Jacobus Gallus Carniolus. V drugi polovici 19. stoletja je imel nacionalizem velik vpliv na glasbo, saj je bila v tistem času nujno potrebna podpora za nastanek slovensko govorečega zbora in bralne družbe z veliko udeležbo laikov. Skladatelji 19. stoletja so bili: Davorin Jenko, brata Ipavec, Anton Foerster, Stanko Premrl, Emil Adamič, Marij Kogoj, Slavko Osterc.